SAŠA SPAČAL, MIRJAN ŠVAGELJ, ANIL PODGORNIK (SI): mycophone_unison

2013

»Ljudje pripadamo vesolju – notranjost in zunanjost ne obstajata. Je samo eno, notranje delovanje, iz nas samih in kot del sveta v njegovem nastajanju.« (Karen Barad, Meeting the Universe Halfway, Duke University Press)

Snov kot takšna je vedno definirana z določenega gledišča, toda kaj če bi imel opazovalec več kot le eno samo telo? Ekološke skupnosti mikroorganizmov, kot so bakterije, glive in arheje, ki so sestavni del človeškega mikrobioma kažejo na pluralnost človeškega telesa, ki ga ne moremo več dojemati kot eno, temveč kot mnoštvo, večkratnik. Multipliciteta telesa ne deluje kot eno; vsaka biološka entiteta ima svojo vlogo, ki jo udejanji v sodelovanju z drugimi ali sama zase. Udejanjenje definira in aktivira entitete, potrebne za izpolnitev dejanja, ki ga zahteva okolje. V tistem trenutku telo vstopi v notranje dejanje (intra-akcijo) z okoljem; v tistem trenutku telo postane in ga zaznavamo kot eno, toda njegove entitete so vedno mnogokratne in nikoli iste v naslednjem dejanju. Enost telesa kot takšnega se pojavi zgolj v specifičnem prostoru-času, kjer razvije notranje delovanje (intra-akcijo), nato pa se razprši v množičnost, ki čaka svoj ponovni nastanek.

Mycophone_unison v prostoru-času množičnosti deluje kot navigacijska naprava. Zvočni zemljevid notranjega delovanja (intra-akcije) med tremi mikrobiomi teles avtorjev in gledalca. S pritiskom na prstni odtis gledalec pošlje signal zemljevidu, ki ga obdela s pomočjo osrednje nebesne plošče in posreduje mikrobiomom, ti pa ga modulirajo kot zvok sozvočja. Multiplicitete avtorjev slišimo kot posamezen kratek trenutek v tukaj-in-zdaj.

Mycophone_unison_blog:
http://mycophone.wordpress.com/mycophone_unis