Zoran Srdić Janežič predstavlja sedem multiplov svojega telesa s prašičjo glavo, ki dramatično napovedujejo končni kipec prašičjega telesa z umetnikovo glavo iz njegove masti. Avtorja privlači neposrednost materialov, pri čemer mast predstavlja materinstvo, rodnost in hranilnost.
Srdić Janežič z multiplikacijo telesa izziva idejo o individualnosti, ki ni nekaj enotnega, kar bi bilo torej moč predstaviti z vizualno upodobitvijo telesnosti, temveč je individualnost vedno raztelešena in neskladna.
Pri izdelavi prašička v programu Maya, ki se uporablja za pripravo »naredi sam« domačega tiskanja 3D objektov, je nastal tudi animirani video z virtualnim prašičem, ki sublimira umetnikovo živalsko naravo.
»Vsak človek ima svoj ‘yawp’, ki obtiči med telesom in nesnovnim zvokom in je izven področja jezikovnega, pomenskega ali razumljivega.«

http://sites.google.com/site/zoransrdic/
http://gulag.si/

Serendipity govori o srečnem naključju, ko najdemo nekaj dobrega ali uporabnega, ne da bi to načrtno iskali. Projekt se torej ukvarja z resnično, pravo naključnostjo. V nasprotju z generatorji psevdonaključnih števil je uporabljena Zener dioda, ki ustvarja resnična naključna števila. Diodin hrup lahko tako s pridom uporabimo kot vir resnične slučajnosti, poleg tega pa je poceni tudi sama konstrukcija. Prav tako je preprosta podatkovna zbirka, ki se obdeluje s pomočjo računalniške zvočne kartice (http://en.wikipedia.org/wiki/Avalanche_diode). Vsi izdelki tega projekta (besedila, podobe, zvoki) temeljijo na resničnih naključnih številih. V instalaciji se glede na naključna števila spreminjajo zvoki, njihova barva in glasnost. Zvočna instalacija se navezuje na koncept aleatorične glasbe, ki temelji na naključju in improvizaciji, izvajajo pa jo umetniki kot so John Cage, Pierre Boulez ter Iannis Xenakis.

http://jeron.org/happy-accident/

Dingliebe govori o refleksiji, zaznavanju in tekmovanju med dvema kompleksnima jezikoma. Prvi je jezik znanosti, drugi pa jezik umetnosti, ki mora razumeti znanost, čeprav ne želi postati znanost. Ideje o tem, kaj dobra znanost je ali kaj naj bi bila, ter podobe znanosti in znanstvenosti, so težko razumljiva vprašanja, ki pa niso zaradi svoje kompleksnosti nič manj pomembna.

V instalaciji se glede na uporabljene materiale spreminjajo zvoki, njihova barva in glasnost. Na ta način se iz najosnovnejših elementov oblikujejo improvizirane glasbene skladbe. Zvočna instalacija se navezuje na koncept aleatorične glasbe, ki temelji na naključju in improvizaciji, izvajajo pa jo umetniki kot so John Cage, Pierre Boulez ter Iannis Xenakis.

Opis projekta in fotografije: http://jeron.org/dingliebe/

Guttenbergov izum tiskarskega stroja predstavlja temelj kasnejšemu razvoju lingvistike in gramatike. Tiskarski stroj postane reprodukcijsko sredstvo za razmnoževanje znanja, omogoča razvoj kulture pisanja in branja ter kasneje vznik osnovnošolskega izobraževanja.
Izum računalniške tehnologije predstavlja za današnji čas novodobni reprodukcijski stroj, ki omogoči resnično dvosmerno komunikacijo, hkrati pa zraven lingvistične integrira še slikovno informacijo. Vsaka dimenzijska raven tako predstavlja naraščanje kompleksnosti.
V prvih soočenjih z računalnikom v osemdesetih se je avtor loteval ekspresivne in animirane risbe ter slikanja. Med drugim je raziskoval variacije na temo poligoniziranih površin, takrat še minimalno prostorsko moduliranih.
Po treh desetletjih pa se je poligonizirana površina povsem drugače osmislila in prostorsko umestila. V avtorjevem primeru je nastala kot posledica 3D modelov lastnega telesa in bila nato interpretirana kot notranja pokrajina: sprehod po notranjosti ali zunanjosti lastnega telesa.

Biografija

Vojko Pogačar je diplomiral na ALU v Ljubljani. Je član Društva likovnih umetnikov Maribor in Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU), združenja likovnih umetnikov Pariz – Belleville, umetniške skupine 3H30 (Pariz – Bordeaux) in član umetniške skupine AntArtika (1997). Leta 2010 postane predsednik SZB – Slovenskega združenja za barve, naslednje leto pa s kolegi ustanovi D.COMP – Dizajn center odličnosti v sklopu RAZ:UM-a. Kot izredni profesor poučuje inženirsko oblikovanje na fakulteti za strojništvo univerze v Mariboru.

Headbang Hero je satirična ritmična videoigra, pri kateri se uporablja brezžična lasulja z detektorjem gibanja za ugotavljanje igralčeve uspešnosti, medtem ko slednji silovito stresa z glavo kot znak uživanja ob heavy metal glasbi.

Headbang Hero je videoigra, ki vaše junaške zmožnosti čupiranja preizkuša s heroično brezskrbnostjo do vašega zdravja. Na sebi imate posebno lasuljo, ki zaznava gibanje, za odločno in pravočasno čupiranje na silovite akorde muzike še težje od metala pa ste nagrajeni s točkami.

Ob koncu igre se vam natisne poročilo, ki vsebuje podatke o vaši uspešnosti, o obsegu dejanske škode, ki ste jo utrpeli med igranjem, in nekaj dvomljivih, a prijaznih nasvetov.

http://cargocollective.com/tiagomartins/Headbang-Hero

Tiago Martins nadaljuje izobraževanje na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo Nove univerze v Lizboni kot raziskovalec na Centru za informatiko in informacijske tehnologije (CITI). Istočasno je vpisan na doktorski študij na Univerzi za umetnost in industrijsko oblikovanje v Linzu, smer Vmesniške kulture, kjer je tudi predavatelj na magistrskem programu. Je inženir programske opreme za projekt Quell.Code – Medijska umetnost kot sistem za vodenje.

Ricardo O’Nascimento je umetnik in raziskovalec na področju novih medijev in interaktivne umetnosti. Raziskuje odnose med telesom in okoljem ter se osredotoča zlasti na razvoj vmesnikov za nosljive naprave, interaktivne instalacije in hibridna okolja.

Andreas Zingerle je avstrijski umetnik in oblikovalec ter doktorski kandidat na Univerzi za umetnost in oblikovanje v Linzu, Avstrija, kjer je tudi diplomiral na Oddelku za kulturo vmesnikov. Njegova dela so bila razstavljena na večih prizoriščih po svetu; skupaj z Lindo Kronman pa sta ustvarila tudi projekt kairus.org.

Serijo treh krajših in medsebojno povezanih pripovedi spoznamo skozi imaginarno napravo, ki črpa svoj navdih v radiu iz pločevinke. Sodelujoči so usmerjeni k raziskovanju notranjega prostora, k iskanju dostopnih točk, kjer je napravo moč uporabiti. Na vsaki od teh točk lahko sodelujoči napravo uporabijo za poslušanje delčkov treh različnih zgodb, ki se razvijajo in prepletajo po celotnem območju, kot da bi bile spomini samega prostora.

Tripo napolni prazen, opustošen prostor z globinskim in intimnim doživetjem. Z obuditvijo načrta, temelječega na medijski arheologiji in podobah iz otroštva, sodelujočemu odpira prosto pot k izkušanju novih pogledov o pomenu samega fizičnega prostora.

http://cargocollective.com/tiagomartins/Tripo

Vesela Mihaylova je medijska umetnica in oblikovalka, trenutno živi v Linzu v Avstriji. Magistrirala je na Univerzi za umetnost in oblikovanje v Linzu, smer vmesniške kulture. Pogosto sodeluje z umetniki različnih narodnosti in svoja dela razkazuje na mednarodni ravni. V nekaterih novejših projektih se osredotoča na hrano, ki služi kot medij za čustva.

Kakšno bo življenje čez 100 let? Bomo komunicirali s prenosom misli? Bodo računalniki shranjevali naš spomin? Bomo z dvigali potovali v vesolje? Nas bo vodila ena sama svetovna vlada? Vse to ali pa nič od tega ali pa še marsikaj … Možnosti so neštete , omejuje jih le naša vizija. Zato je pravo vprašanje, kakšna je naša vizija? Ta je lahko realna, previdna, drzna, sanjska, utopična … Video Message in a circuit v svetu kompleksnosti, v dialogu posnetkov sodobnega Buenos Airesa in antičnih rimljanskih Brionov izpostavlja pomembnost perspektive. Od perspektive je odvisno, kako gledamo na svet okoli sebe, česa se spominjamo iz preteklosti in kaj vidimo v prihodnosti.

Izhodišče projekta je v združevalnem interakcijskem konceptu, ki se izrazi v digitalnem mediju. Principi njegovega delovanja so manipulacija, digitalizacija, aktivatizacija in mreženje. Uporabniško orodje instalacije je konstruirano sproti, pri čemer je ključni postopek interakcija med posameznikom in Monolitom. Tehnološka produkcija je razvojna: ko iz procesa izločimo element trenutka in ga nato s poudarkom izolirano izpostavimo, nagovarjamo mistično dimenzijo odtujitve, ki razkriva magično komponento digitalnega postopka. Represija nad mislijo se spremeni v fluid omrežja, s čimer lahko digitalnost podobe postane predmet njene permanentne manipulacije.

Razvoj komunikacijskih tehnologij in prevladujoči princip digitalizacije transformirata lastnosti konceptov časa in prostora. Aparat Monolit osmišlja sodobne tehnološke paradigme; skozi humano reinterpretacijo govori o skritih pasteh sodobnosti.

http://www.masajazbec.si/?page_id=69

Generativna zvočno-svetlobna instalacija uteleša kompleksne teorije sistemov, zasnovane na konceptih in procesih kot sta pojavnost in samo-organizacija. Instalacija temelji na modelih iz različnih področij znanosti, filozofije, biologije, računalništva ter študij umetne inteligence (celični avtomati, nevralne mreže, kibernetika…) Instalacija raziskuje sonične in kompozicijske možnosti omenjenih konceptov, s pomočjo mreže »modulov-delcev«, ki so v interakciji med seboj in z okoljem. Vsak »modul-delec« sledi preprostim individualnim pravilom, vendar zmore v kombinaciji z drugimi generirati tudi kompleksnejše in bolj zapletene vzorce.

S podporo štipendije Phonos-IUA 2011,  v sodelovanju z interaktivnim laboratorijem – HANGAR.ORG

http://noconventions.mobi/noish/hotglue/?RdEs_eng/